Preskoči na vsebino


ŽUPNIJSKA CERKEV SV. NI​KOLAJA

ŽUPNIJSKA CERKEV SV. NIKOLAJA

 

V starem mestnem jedru Litije, na Valvazorjevem trgu, stoji naša farna cerkev sv. Nikolaja.

 

Na mestu sedanje cerkve je bila najprej pokopališka kapela, ki je bila večkrat predelana in hkrati razširjena. Škof Daniel de Rubeis iz Caorla je na svojem obhodu po turških pustošenjih v letih 1522/23 leta 1523 prišel tudi v Litijo in posvetil tedanjo cerkev sv. Florjana, Boštjana in Kancijana, ter blagoslovil oltarje sv. Miklavža, Krištofa in Barbare. Oltar sv. Florjana so postavili po požaru, ki je leta 1614 opustošil Litijo.

 

Valvazor omenja, da je leta 1689 cerkev imela štiri oltarje (sv. Nikolaja, sv. Florjana, sv. Mihaela in sv. Silvestra).

 

Cerkev se je širila po posameznih fazah; iz kapele v cerkvico s postavitvijo zvonika in zakristije v smeri zahod-vzhod, iz cerkvice v cerkev z oblikovanjem cerkvene ladje proti severu. S tem je cerkev dobila podobo križa. V začetku 20. stoletja so cerkev podaljšali proti severu še za toliko, da so lahko dodali kor.

 

Sedanja župnijska cerkev je bila ena izmed podružničnih cerkva župnije Šmartno pri Litiji. Ker je imela nova župnija majhno cerkev, so želeli postaviti novo, kar je preprečila 2. svetovna vojna. Uresničitev je postala mogoča po prvih demokratičnih volitvah. Namesto nove se je staro občutno povečalo, da je novi del večji od starega dela cerkve. Zato govorimo o gradnji nove cerkve. Prvi sklop gradnje (do tretje gradbene faze) je potekal leta 1997 (božična maša je bila pod oboki nove cerkve). Drugi del gradnje se je začel junija 2000 in cerkev je bila na župnijsko žegnanje 10. decembra 2000 posvečena. Dograjevanje in postavljanje manjkajoče cerkvene opreme se je nadaljevalo vse do danes.

 

slika sv. Nikolaja

Od prvotne cerkvene opreme star prezbiterij krasi velika podoba župnijskega zavetnika sv. Nikolaja, ki je delo pokrajinskega slikarja portretista Ivana Franketa iz leta 1877. Pod Miklavževo podobo je slikar upodobil Litijo s svojim znamenitim lesenim mostom, ki je povezoval ljudi ob reki Savi. Zavetniku sv. Nikolaju (kot dobrotnik je bolj poznan pod imenom Miklavž) se Litijani radi priporočamo.


 

Stranski oltar sv. Florjana; ob strani sv. Rok in sv. Boštjan

Po posvetitvi cerkve,  v letu 2001,  je bil v niši nove glavne ladje nanovo postavljen oltar sv. Florjanu (slovesen blagoslov je bil na god sv. Florjana), zavetniku gasilcev (za Metliko in Ljubljano je bilo tretje ustanovljeno gasilsko društvo pri nas v Litiji; leta 1885). Po Valvazorju so oltar sv. Florjanu v cerkvi postavili po požaru trga leta 1614.

 

Zgornji, leseni del stranskega oltarja, posvečen Devici Mariji; (ob strani sv. Jožef in sv. Ana) je bil prenesen v cerkev na Slemšku, župnija Vače. Sliki sv. Florjana in Brezmadežne je delo slikarja Jebačina.

 

V nekdaj glavnem oltarju je danes na steni slika sv. Miklavža. Pod oblakom, ki nosi sv. Miklavža, je naslikana podoba ožje Litije z lesenim mostom. Avtor slike je Ivan Franke, leto 1877. Pod sliko je bil leta 2003 postavljen kamnit oltar (par kamnitih delov iz Marijinega oltarja), praktično nov in služi tudi kot Božji grob. Na vrhnjem delu pod Miklavževo sliko je istega leta obnovljen lesen tabernakelj, obdan z dvema obnovljenima angeloma. V cerkvi so še nekateri kipi iz prejšnje cerkve: ob straneh Miklavževe slike sv. Silvester in sv. p. Pij. V eni od niš je kip Srca Jezusovega, v ozadju cerkve sv. Anton, ob novem tabernaklju je Fatimska Mati Božja.

 

Na obeh novih spovednicah iz leta 2003 sta vitraja (Matej Metlikovič, luneta v rdečem in luneta v modrem; fuzija barvnih stekel in poslikava, 160x70 cm). Krstilnik je v načrtu za prihodnost, prav tako križev pot (stari je prevelik za to cerkev, orgle stare so v cerkvi v Velikih Poljanah, predvidene so nove. V opremljanju je nova zakristija, v dogovoru  z patrom Markom Rupnikom je rešitev za motečo jugozahodno svetlobo. Predvidena je zazidava okna nad prezbiterijem in mozaik čez celotno steno. Govorimo in upamo o bližnji prihodnosti.


 

MOZAIK »SPREMENJENE NA GORI« V CERKVI SV. NIKOLAJA V LITIJI


 

Odločilno dopolnitev notranje podobe litijske cerkve je prispeval jezuit p. Marko I. Rupnik s postavitvijo mozaika Jezusovega spremenjenja na gori na steni prezbiterija. Po treh letih naročila, treh mesecih pripravljalnih del in treh dneh postavljanja je umetnik med zahvalno mašo dne 25. novembra 2013 izročil mozaik naročniku – Župniji Litija.

 

celotni mozaik

Ko je Kristus videl, da se bliža koncu svojega življenja, da se bliža trpljenju, ko bo njegovo obličje spremenjeno od pljunkov in udarcev, je učence peljal na goro, da bi jih utrdil, da bi v težkih trenutkih vedeli, da je Božji Sin, da je njegovo človeško meso popolnoma presijano s pravo lučjo. Želel je, da bi ga učenci videli v pravi luči, in to celostno, tako fizično kot ponotranjeno. V ljubezni pravilno vidimo in ocenjujemo stvari, ljubezen celo spremeni našo telesnost. Jezusova človeškost je bila na gori presijana ob Božje luči, Očetove ljubezni. Učenci naj ga vidijo v pravi luči in ta luč naj tudi njih presije in spremeni.


 

Marija z Jezusom

Prva pozornost v mozaiku Spremenjenja na gori pripada Mariji, ki je dala Kristusu, Božji Besedi, telo, s katerim je On lahko pokazal spremenjeno človeštvo. Podoba Marije je na desni strani, ob ambonu, kjer se bere Božja beseda. Jezus je nežen z materjo, saj jo objema okrog in okrog vratu, tako da se na drugi strani vidi njegova majhna ročica. Marijina leva roka pa kaže na Kristusa, ki je Pot. To je edina pot, ki človeka lahko vrne nazaj k Očetu.


 

Mojzes s tablama v roki

Ob Kristusu na desni je Mojzes, ki stoji s tablama zapovedi. Z levo roko kaže, da bi te zapovedi same po sebi morale pripeljati do Kristusa. Ker niso, se tabli vsaj delno skrijeta za Kristusa, ker je on prišel dopolnit postavo.


 

prerok Elija s svitkom

Na Kristusovi levi strani je prerok Elija, ki do konca razvije zvitek svoje prerokbe. Tudi to, kar je Elija hotel povedati, tam stoji, Jezus Kristus, Božji Sin. Tako Mojzes kot Elija sta nekoliko sklonjena. Gre za molitveno držo, ki kaže na tistega, ki ga molita.

 

apostol Peter s cerkvijo

Pod Mojzesom je Peter, voditelj Cerkve. Kakor je Mojzes naredil iz Izraela narod, tako je Peter tista skala, na kateri bo zgrajeno novo ljudstvo. Peter je popolnoma zaposlen s Cerkvijo. Drži jo na ramah. Peter pokaže, da nosi začetek novega človeštva, spremenjenega človeštva. Tu ne gre za oblast. Zato je tukaj tudi petelin, ki spominja na najbolj šibek trenutek sv. Petra. Njegova obleka je narejena iz stvarstva (barva njegove halje se skoraj zlije z barvo zemlje), kar nakazuje, da se bo tudi stvarstvo spremenilo po človeku, ki je ves Božji.

 

apostol Janez Evangelist s knjigo

Pod Elijem vidimo Janeza Evangelista, ki drži evangelij. Janez je človek Božje Besede, Logosa, in je enako kot Elija videc. Vidi, da je Kristus, ki je prišel kot človek, šel, da bi odgrnil zaveso, ki nas ločuje od Boga. Ta zavesa je smrt in greh. Vidi, da Božja Beseda ni neka ideja, pač pa obličje Božjega Sina, resničnega človeka, ki vzame nase grehe sveta, nam tako odpre vrata nebes in pokaže, da se ne smemo bati smrti, ker je onkraj smrti Oče in njegova večna ljubezen.

 

apostol Jakob st.

Pod Janezom Evangelistom je njegov brat Jakob. »Gleda« navzgor in ima zaprte oči. Ne gre za premočno svetlobo, ampak za ponotranjenje le-te. On je prvi, ki je doživel dokončno spremenjenje. Drži kelih, ki se mu razlije po prsih. Jakob je prvi mučenec, je prvi, ki živo pokaže, da ni zaskrbljen zase, pač pa se razlije v ljubeč dar. Zato je tudi najnižji, nam najbližji in najbližji oltarju.

 

Jezus z ozadjem

Kristus prihaja s tako močno lučjo, da je vse okrog njega tema. Zato je v njegovem ozadju najbolj črn kamen, ki ga je moč dobiti v naravi. Kristus je večna luč. Z desno roko nas blagoslavlja, z levo pa drži zvitek knjige. Kadar zvitek drži na prsih, pomeni, da je on Božja Beseda, Logos. Ko zvitek drži v levi roki, spuščenega na stegno, ta zvitek predstavlja seznam vseh grehov človeštva, za katere je Gospod poravnal dolgove. Na nas je, da mu greh priznamo in izročimo, on pa ga bo spremenil, da bo bel kot sneg. Od tod napis »Očistil nas je vseh grehov«, ki se nanaša na stavek iz pisma Kološanom (prim. Kol 2,13-14). Zato lahko vedro gledamo naprej in s hvaležnostjo kličemo Gospodu.






 




Print Friendly and PDF