Preskoči na vsebino


Zgodovina Litije

 

 

LITIJA

V dolini reke Save, približno 35 km jugovzhodno od Ljubljane, leži veliko urbanizirano naselje, imenovani LITIJA, ki šteje nekaj manj kot 7.000 prebivalcev. Dolina reke Save se tu razširi v Litijsko kotlino, ob robu katere je zraslo naše mesto. Poleg reke Save sta za mesto Litija pomembni še dve povezavi: glavna cesta Ljubljana - Trbovlje in železnica Ljubljana - Zidani Most.

Litijsko kotlino obkroža Litijsko (Zasavsko) hribovje. Tik nad Litijo je z gozdom porasli Sitarjevec (448 m), na zahodu sta Veliki vrh (622 m) in Širmanski hrib (505 m), na severu pa Graška Dobrava in Svibno s Straškim vrhom kot najvišjo vzpetino (523 m). Na vzhodni strani se razprostira Litijsko polje vse do izliva potoka Reke v Savo, ki od tu naprej vstopa v gorsko sotesko, nekdaj imenovano Med gorami.

 

NASELITEV

Začetki naselitve litijskega prostora segajo v davnino, o čemer priča tudi več prazgodovinskih nahajališč, med katerimi je vsekakor treba omeniti Vače z znamenito vaško situlo. Vse kaže, da je bil kraj naseljen že v prazgodovini

Po Valvasorju naj bi ime Litija izhajalo iz latinskega litus, kar pomeni obrežje oz. obala.

Prvi prebivalci Litije so postavili svoja bivališča v senco pod Sitarjevec, s čemer so ohranili plodno ravnico za pridelovanje hrane. Na razvoj mesta na stičišču kopnih in vodnih poti je močno vplivalo brodarstvo na Savi, ki je bilo močno razvito že v rimskih časih, ko je bilo v Litiji rečno pristanišče. To potrjujejo številni votivni kamni, posvečeni bogu Savusu, pa tudi več cerkva ob Savi so posvetili sv. Miklavžu, zavetniku brodarjev, čolnarjev in ribičev.

Mesto samo je začelo rasti na stičišču vodnih in kopenskih poti najprej na desnem bregu Save ob vznožju Sitarjevca, novejši del (Gradec) pa je zrastel na levem bregu reke Save, največ v drugi polovici 19. stoletja.

V virih se kraj prvič omenja leta 1145, ko je oglejski patriarh Peregrin podaril svojo kmetijo v Litiji cistercijanskemu samostanu  v Stični. Leta 1256 se Litija omenja kot oznaka za širšo okolico. Leta 1304 se omenjajo Ribče kot kraj ležeč pri Litiji (Lutey). Kot kraj s trškimi pravicami se Litija prvič omenja leta 1386, prvi ohranjeni dokument o teh pravicah pa je šele iz leta 1528. Kraj je v svoji zgodovini nosil različna imena: Villa Litta, Lutija, Lutey, Littai in sedaj Litija. Mestne pravice je Litija dobila leta 1952.

Litija je bila od rimskih časov do srede 19. stoletja pomembno rečno pristanišče. Promet se je odvijal ob visoki vodi; po reki navzdol so ladje vodili z drogovi, navzgor pa so jih s kopnega vlekli voli, ki so jih prepregali na postajah. Vožnja po reki navzgor od Krškega do Zaloga na robu Ljubljanske kotline je trajala okoli šest dni. V obrežnih krajih je cvetelo gostilničarstvo, vzreja živine, na višjih terasah pa gojenje lanu za vrvi. V Litiji so brodarji prelagali tovor, počivali in prenočevali, saj se nižje za Litijo kmalu začne soteska z brzicami. Na območju Litije je bilo pet pristanišč: Panoviče, Litija, Št. Jurij, Poganek in Apnenec pri Ribčah.

 

RAZVOJ OBRTI

Že Rimljani so v Litiji zgradili pristanišče, ki je bilo povezano s transportom rude, kajti bili so prvi, ki so pričeli s pridom izkoriščati svinec. Rečni promet je doživel največji razcvet od 17. stoletja dalje, ko so regulirali savsko strugo in so po njej pričele voziti večje ladje, dolge do 50 m.

Na zemljevidu iz leta 1400 je Litija že prikazana kot trg in je imela cestno povezavo z Ljubljano. Zaradi majhne zmogljivosti in velikih stroškov pri transportu je imel vodni promet v srednjem veku izjemen pomen. V Litiji je tako deloval čolnarski urad, mitnica in carinarnica. Za potrebe brodarstva so zgradili tudi dve ladjedelnici, okoliško prebivalstvo pa se je ukvarjalo pretežno z rejo vlečne živine, gojenjem lana in konoplje, izdelovanjem vrvi ter gostinsko dejavnostjo. Že v zgodnjem srednjem veku je na mestu današnje cerkve v starem mestnem jedru stala njena predhodnica, posvečena sv. Nikolaju, zavetniku čolnarjev in brodarjev.

Litijo so tekom stoletij prizadele tudi številne nesreče: požari (1526, 1614, 1636), kuga (1576, 1646) pa tudi potresi.

Leta 1849, ko je bila skozi Litijo speljana Južna železnica med Dunajem in Trstom, je brodarstvo zamrlo. Še danes ima železniški promet v Litiji velik pomen, zlasti v smeri proti Ljubljani, kamor se vozi veliko domačinov na delo in v šolo.

Od leta 1954 je Litija razdeljena na ulice z Valvazorjevim trgom v osrčju stare Litije.

Tu stoji tudi litijski grad Turn, čigar lastniki so se pogosto menjavali. Od leta 1587 ga je imela rodbina Wagen, zatem gospodje Verneški, sredi 19. stoletja je bil lastnik barvar Jenko in je po njem dobil ime Farbarjev grad, kot mu pravijo še danes. Med zadnjimi lastniki je bila slikarka Mira Pregelj.

 

CERKEV SV. NIKOLAJA

Na drugi strani Valvazorjevega trga stoji farna cerkev sv. Nikolaja.

Na mestu sedanje cerkve je bila najprej pokopališka kapela, ki je bila večkrat predelana in hkrati razširjena. Škof Daniel de Rubeis iz Caorla je na svojem obhodu po turških pustošenjih v letih 1522/23 leta 1523 prišel tudi v Litijo in posvetil tedanjo cerkev sv. Florjana, Boštjana in Kancijana, ter blagoslovil oltarje sv. Miklavža, Krištofa in Barbare. Oltar sv. Florjana so postavili po požaru, ki je leta 1614 opustošil Litijo.

Valvazor omenja, da je leta 1689 cerkev imela štiri oltarje (sv. Nikolaja, sv. Florjana, sv. Mihaela in sv. Silvestra).

Cerkev se je širila po posameznih fazah; iz kapele v cerkvico s postavitvijo zvonika in zakristije v smeri zahod-vzhod, iz cerkvice v cerkev z oblikovanjem cerkvene ladje proti severu. S tem je cerkev dobila podobo križa. V začetku 20. stoletja so cerkev podaljšali proti severu še za toliko, da so lahko dodali kor.

 

KRIŽ SREDI LITIJSKEGA LESENEGA MOSTA

Čez reko Savo je bil leta 1855 postavljen lesen most, ki je bil več kot le simbol Litije. Bil je najstarejši most v Zasavju, izredno pomembna vez med spodnjo Kranjsko in Dolenjsko stranjo ter stik z Južno železnico. Sredi tega mostu je na ograji stal lesen križ s Križanim. Po vojni so ga »neznanci« odžagali in vrgli v Savo. Priplaval je na levi breg, kjer ga je uzrla in vzela iz vode ena od peric s priimkom Švarc. Ustne priče vedo povedati, da je ena od povzročiteljev »žaganja križa« veliko let nepremično preležala v postelji in ni mogla umreti. Križ so prenesli v župnišče in sprejema obiskovalce v naši veži – in čaka primernejšega kraja.

Leta 1974 so »stari« lesen litijski most podrli in zgradili sedanjega, betonskega.

 

GOSTILNA FORTUNA - POVEZAVA




Print Friendly and PDF