80 let župnije Litija — knjižica (PDF)
Ustanovitev župnije
Župnija Litija je bila ustanovljena 1. maja 1936.
Ustanovitev župnije je pomenilo za tedanje prebivalce Litije in njene okolice nekakšno duhovno osamosvojitev, ki se je kazala tudi na drugih področjih javnega in družbenega življenja. Spominska in delno čustvena navezanost na prejšnjo župnijo preko prednikov (staršev) sicer ponekod še vedno ostaja. Rodbinski pomnik je razumljiv (še radi hodimo k maši v Šmartno, na šmarskem pokopališču imamo svoj grob,...). Ostale okoliščine in priložnosti navajajo na vključenost v novo skupnost.
O ustanovitvi nove župnije je takratni osrednji slovenski časnik Slovenec dne 26. aprila 1936 poročal: "Slovenec je 22. marca t.l. že poročal, da je ministrstvo pravde z odlokom z dne 12. marca t.l. št. 22601 odobrilo ustanovitev samostojne župnije Litija, sedaj pa je dospela na vse tri dosedanje župnike, in sicer Šmartno, Sava in Vače, iz katerih delov se ustanavlja nov župnijski teritorij, ustanovna listina knezoškofa ljubljanskega, prevzvišenega gospoda dr. Gregorija Rožmana, s katero se v Ljubljani v velikonočni osmini dne 7. aprila ustanavlja nova samostojna župnija sv. Nikolaja v Litiji. Ta nova župnija se uveljavi na god sv. apostolov Filipa in Jakoba, dne 1. majnika 1936. Obenem s to ustanovno listino je bil imenovan za župnega upravitelja dosedanji litijski kaplan-expozit g. Vinko Lovšin, ki bo od 1. maja naprej vodil vse posle župnika v Litiji. Obenem z mestom župnika se ustanavlja tudi mesti dveh kaplanov. Župnija obsega kraje: iz župnije Šmartno: Litija, Št.Jurij, Veliki Vrh, Grbin, Breg in Tenetiše; 1500 duš. Iz župnije Sava: Gradec, kolikor ga spada pod to župnijo; 1100 duš. Iz župnije Vače: Gradec, kolikor ga spada pod to župnijo ter Gornji Log; 400 duš. Skupno šteje torej nova župnija okoli 3000 duš."
Župnijska cerkev sv. Nikolaja
V starem mestnem jedru Litije, na Valvazorjevem trgu, stoji naša farna cerkev sv. Nikolaja.
Na mestu sedanje cerkve je bila najprej pokopališka kapela, ki je bila večkrat predelana in hkrati razširjena. Škof Daniel de Rubeis iz Caorla je na svojem obhodu po turških pustošenjih v letih 1522/23 leta 1523 prišel tudi v Litijo in posvetil tedanjo cerkev sv. Florjana, Boštjana in Kancijana, ter blagoslovil oltarje sv. Miklavža, Krištofa in Barbare. Oltar sv. Florjana so postavili po požaru, ki je leta 1614 opustošil Litijo.
Valvazor omenja, da je leta 1689 cerkev imela štiri oltarje (sv. Nikolaja, sv. Florjana, sv. Mihaela in sv. Silvestra).
Cerkev se je širila po posameznih fazah; iz kapele v cerkvico s postavitvijo zvonika in zakristije v smeri zahod-vzhod, iz cerkvice v cerkev z oblikovanjem cerkvene ladje proti severu. S tem je cerkev dobila podobo križa. V začetku 20. stoletja so cerkev podaljšali proti severu še za toliko, da so lahko dodali kor.
Sedanja župnijska cerkev je bila ena izmed podružničnih cerkva župnije Šmartno pri Litiji. Ker je imela nova župnija majhno cerkev, so želeli postaviti novo, kar je preprečila 2. svetovna vojna. Uresničitev je postala mogoča po prvih demokratičnih volitvah. Namesto nove se je staro občutno povečalo, da je novi del večji od starega dela cerkve. Zato govorimo o gradnji nove cerkve. Prvi sklop gradnje (do tretje gradbene faze) je potekal leta 1997 (božična maša je bila pod oboki nove cerkve). Drugi del gradnje se je začel junija 2000 in cerkev je bila na župnijsko žegnanje 10. decembra 2000 posvečena. Dograjevanje in postavljanje manjkajoče cerkvene opreme se je nadaljevalo vse do danes.
Zgornji, leseni del stranskega oltarja, posvečen Devici Mariji (ob strani sv. Jožef in sv. Ana) je bil prenesen v cerkev na Slemšku, župnija Vače. Sliki sv. Florjana in Brezmadežne je delo slikarja Jebačina.
V nekdaj glavnem oltarju je danes na steni slika sv. Miklavža. Pod oblakom, ki nosi sv. Miklavža, je naslikana podoba ožje Litije z lesenim mostom (Ivan Franke, 1877). Pod sliko je bil leta 2003 postavljen praktično nov kamnit oltar (par kamnitih delov iz starega Marijinega oltarja), ki služi tudi kot Božji grob. Na vrhnjem delu pod Miklavževo sliko je istega leta obnovljen lesen tabernakelj, obdan z dvema obnovljenima angeloma.
V cerkvi so še nekateri kipi iz prejšnje cerkve: pod Miklavževo sliko sv. Silvester, v niši pod starim korom kip Srca Jezusovega. Poleg teh so v cerkvi tudi kipi sv. p. Pija in Ecce Homo (pod Miklavževo sliko), Fatimska Mati božja pod starim korom, v zadnjem delu cerkve pa sv. Anton.
- Na obeh novih spovednicah iz leta 2003 sta vitraja (Matej Metlikovič, luneta v rdečem in luneta v modrem; 160×70 cm).
- Nova zakristija je bila opremljena leta 2012.
- Krstilnik je prenešen iz stare cerkve in postavljen desno od prezbiterija.
- Križev pot je izdelal p. Marko Ivan Rupnik leta 2014.
- Pnevmatske orgle (Jenko, 1963) iz stare cerkve so v cerkvi v Velikih Poljanah; trenutno so v uporabi elektronske.
Mozaik »Spremenjenje na gori«
Odločilno dopolnitev notranje podobe litijske cerkve je prispeval jezuit p. Marko I. Rupnik s postavitvijo mozaika Jezusovega spremenjenja na gori na steni prezbiterija. Po treh letih naročila, treh mesecih pripravljalnih del in treh dneh postavljanja je umetnik med zahvalno mašo dne 25. novembra 2013 izročil mozaik naročniku – Župniji Litija.
Ko je Kristus videl, da se bliža koncu svojega življenja, da se bliža trpljenju, ko bo njegovo obličje spremenjeno od pljunkov in udarcev, je učence peljal na goro, da bi jih utrdil, da bi v težkih trenutkih vedeli, da je Božji Sin, da je njegovo človeško meso popolnoma presijano s pravo lučjo. Želel je, da bi ga učenci videli v pravi luči, in to celostno, tako fizično kot ponotranjeno. V ljubezni pravilno vidimo in ocenjujemo stvari, ljubezen celo spremeni našo telesnost. Jezusova človeškost je bila na gori presijana ob Božje luči, Očetove ljubezni. Učenci naj ga vidijo v pravi luči in ta luč naj tudi njih presije in spremeni.
Marija z Jezusom
Prva pozornost v mozaiku Spremenjenja na gori pripada Mariji, ki je dala Kristusu, Božji Besedi, telo, s katerim je On lahko pokazal spremenjeno človeštvo. Podoba Marije je na desni strani, ob ambonu, kjer se bere Božja beseda. Jezus je nežen z materjo, saj jo objema okrog in okrog vratu, tako da se na drugi strani vidi njegova majhna ročica. Marijina leva roka pa kaže na Kristusa, ki je Pot. To je edina pot, ki človeka lahko vrne nazaj k Očetu.
Mojzes s tablama v roki
Ob Kristusu na desni je Mojzes, ki stoji s tablama zapovedi. Z levo roko kaže, da bi te zapovedi same po sebi morale pripeljati do Kristusa. Ker niso, se tabli vsaj delno skrijeta za Kristusa, ker je on prišel dopolnit postavo.
Prerok Elija s svitkom
Na Kristusovi levi strani je prerok Elija, ki do konca razvije zvitek svoje prerokbe. Tudi to, kar je Elija hotel povedati, tam stoji, Jezus Kristus, Božji Sin. Tako Mojzes kot Elija sta nekoliko sklonjena. Gre za molitveno držo, ki kaže na tistega, ki ga molita.
Apostol Peter s cerkvijo
Pod Mojzesom je Peter, voditelj Cerkve. Kakor je Mojzes naredil iz Izraela narod, tako je Peter tista skala, na kateri bo zgrajeno novo ljudstvo. Peter je popolnoma zaposlen s Cerkvijo. Drži jo na ramah. Peter pokaže, da nosi začetek novega človeštva, spremenjenega človeštva. Tu ne gre za oblast. Zato je tukaj tudi petelin, ki spominja na najbolj šibek trenutek sv. Petra. Njegova obleka je narejena iz stvarstva (barva njegove halje se skoraj zlije z barvo zemlje), kar nakazuje, da se bo tudi stvarstvo spremenilo po človeku, ki je ves Božji.
Apostol Janez Evangelist s knjigo
Pod Elijem vidimo Janeza Evangelista, ki drži evangelij. Janez je človek Božje Besede, Logosa, in je enako kot Elija videc. Vidi, da je Kristus, ki je prišel kot človek, šel, da bi odgrnil zaveso, ki nas ločuje od Boga. Ta zavesa je smrt in greh. Vidi, da Božja Beseda ni neka ideja, pač pa obličje Božjega Sina, resničnega človeka, ki vzame nase grehe sveta, nam tako odpre vrata nebes in pokaže, da se ne smemo bati smrti, ker je onkraj smrti Oče in njegova večna ljubezen.
Apostol Jakob st.
Pod Janezom Evangelistom je njegov brat Jakob. »Gleda« navzgor in ima zaprte oči. Ne gre za premočno svetlobo, ampak za ponotranjenje le-te. On je prvi, ki je doživel dokončno spremenjenje. Drži kelih, ki se mu razlije po prsih. Jakob je prvi mučenec, je prvi, ki živo pokaže, da ni zaskrbljen zase, pač pa se razlije v ljubeč dar. Zato je tudi najnižji, nam najbližji in najbližji oltarju.
Jezus z ozadjem
Kristus prihaja s tako močno lučjo, da je vse okrog njega tema. Zato je v njegovem ozadju najbolj črn kamen, ki ga je moč dobiti v naravi. Kristus je večna luč. Z desno roko nas blagoslavlja, z levo pa drži zvitek knjige. Kadar zvitek drži na prsih, pomeni, da je on Božja Beseda, Logos. Ko zvitek drži v levi roki, spuščenega na stegno, ta zvitek predstavlja seznam vseh grehov človeštva, za katere je Gospod poravnal dolgove. Na nas je, da mu greh priznamo in izročimo, on pa ga bo spremenil, da bo bel kot sneg. Od tod napis »Očistil nas je vseh grehov«, ki se nanaša na stavek iz pisma Kološanom (prim. Kol 2,13-14). Zato lahko vedro gledamo naprej in s hvaležnostjo kličemo Gospodu.
Cerkev sv. Nikolaja na Savi
Cerkev se prvič omenja l. 1526. Sedanjo podobo je dobila med leti 1737 in 1741. Sava je bila nekdaj samostojna župnija, s pričetkom leta 2024 pa se je pridružila povečani Župniji Litija.
Notranjost
Notranjost je enotna, za dolžino kora podaljšana baročna stavba s kupolo in diagonalnimi pasovi v prezbiteriju. V cerkvi je več plošč, ki se nanašajo na njeno stavbno zgodovino. Posvečena je bila leta 1845.
Oltarji in oprema
Glavni oltar je iz druge polovice 18. stoletja, kasneje je bil predelan. Iz napisa v cerkvi je razvidno, da je leta 1888 vse oltarje, prižnico in krstni kamen izdelal Ivan Šubic, ki je položil tudi tlak. Stranska oltarja sta dva, na severnem je napis J. Campideli.
Zvonovi
V zvoniku so trije zvonovi: dva bronasta in en železen.
Cerkev sv. Jurija v Podšentjurju
- Glavni oltar: posvečen sv. Juriju, goduje 23. aprila
-
Stranska oltarja:
- sv. Valentin, goduje 14. februarja
- sv. Lovrenc, goduje 10. avgusta
Podružna cerkev sv. Katarine Aleksandrijske na Bregu
Podružna cerkev sv. Katarine Aleksandrijske na Bregu leži kakšen kilometer iz Litije v smeri toka Save in blagoslavlja potnike, ki potujejo iz Ljubljane proti Zasavju in nazaj.
To cerkev so naši predniki sezidali v začetku 16. stoletja v gotskem slogu, saj se pisno omenja že leta 1526, ko je morala prispevati v obrambi proti Turkom, za turški davek, in sicer 1 kelih in 5 dunajskih goldinarjev.
V 18. stoletju je bila barokizirana. Urejeni so bili oboki položeni na zidovje, da se danes ne pozna ostanek gotske oblike. Od takrat so v cerkvi tudi trije baročni oltarji. V glavnem je kip sv. Katarine, zavetnice cerkve, stranska oltarja pa sta posvečena sv. Janezu Nepomuku in sv. Frančišku Ksaverju. Za oba je slovenski slikar Valentin Mentzinger v letu 1749 naredil sliki, ki so bile v letu 1995 oddane v začasni prevzem Narodni galeriji v Ljubljani za restavriranje in razstavo.
Zanimivo je tudi to, da je cerkev dolga 14m, široka pa 16m, kar kaže na to, kako so jo večali v glavnem v širino. Na oltarju Frančiška Ksaverja sta baročna kipa sv. Kozma in Damjana. Zaradi teh dveh kipov je cerkev na Bregu nekdaj postala božje potna. Potem pa ji je sloves prevzela župnija Krka na Dolenjskem. Že od nekdaj pa je krita s škriljem. Na predlog Regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine je bila cerkev 27. 1. 1997 vpisana v Zbirni register kulturne in naravne dediščine RS.
Cerkev je zažarela v novi obleki leta 1999, ko so blagoslovili zunanja obnovitvena dela.
-
Glavni oltar: posvečen sv. Katarini Aleksandrijski, goduje 25. novembra
Ob sv. Katarini kip sv. Helene in sv. Neže - Stranska oltarja: sv. Janeza Nepomuka in sv. Frančiška Ksaverija
Župnišče
Pred ustanovitvijo župnije Litija, 1. decembra 1936, je tedanji skrbnik, starejši duhovni pomočnik Franc Kralj stanoval v stavbi, ki se je kasneje podrla (litijski potres 1963).
Po njegovem odhodu so sedanjo župnijo, tedanji župnijski vikariat, upravljali duhovniki iz Šmartnega. Duhovnik Sladič je bil šmarski kaplan in je bil v Litiji v letu 1927 zadolžen kot katehet. Za njim je prišel Lovšin, ki je pripravil teren za novo župnijo.
Po kupoprodajni pogodbi z dne 16.9.1938 je nova župnija od zdravnika Vizengarja, bil je poročen a brez otrok, odkupila stavbo, na drugi strani ceste, ki je bila bolj primerna za potrebe župnišča in je v njej stanoval župnik Lovšin, v stari, ob cerkvi, ki je postala kaplanija, pa so bivali kaplani (Pavlin, za njim Mihelič). Nemci so župnika pregnali, bival je v Ribnici, in se naselili v zgradbi.
Po vojni je nova oblast naselila nekaj strank. Prvi povojni župnik Franc Klopčič je moral bivati skupaj še z nekaterimi strankami. Občinski ljudski odbor, oddelek za gospodarstvo in finance, je leta 1958 imel namen nacionalizirati tudi župnišče, vendar je Komisija za nacionalizacijo v letu 1960 ugodila ugovoru takratnega župnika Ivana Merlaka, da je župnišče namenjeno zgolj za verske namene in bivanje duhovnika, zato je opustila namero po nacionalizaciji.
Da bi komunistična oblast imela pregled nad dogajanjem v župnišču, so v petdesetih letih prejšnjega stoletja na telefonsko linijo priklopili prisluškovalne naprave. Odkrite so bile leta 2009 ob delni prenovi pisarne.
Križ sredi litijskega lesenega mostu
Čez reko Savo je bil leta 1855 postavljen lesen most, ki je bil več kot le simbol Litije. Bil je najstarejši most v Zasavju, izredno pomembna vez med spodnjo Kranjsko in Dolenjsko stranjo ter stik z Južno železnico.
Sredi tega mostu je na ograji stal lesen križ s Križanim. Po vojni so ga »neznanci« odžagali in vrgli v Savo. Priplaval je na levi breg, kjer ga je uzrla in vzela iz vode ena od peric s priimkom Švarc.
Ustne priče vedo povedati, da je ena od povzročiteljev »žaganja križa« veliko let nepremično preležala v postelji in ni mogla umreti. Križ so prenesli v župnišče, od tam pa v litijski muzej.
Leta 1974 so »stari« lesen litijski most podrli in zgradili sedanjega, betonskega.
Zgodovina Litije
Litija
V dolini reke Save, približno 35 km jugovzhodno od Ljubljane, leži veliko urbanizirano naselje, imenovani LITIJA, ki šteje nekaj manj kot 7.000 prebivalcev. Dolina reke Save se tu razširi v Litijsko kotlino, ob robu katere je zraslo naše mesto. Poleg reke Save sta za mesto Litija pomembni še dve povezavi: glavna cesta Ljubljana - Trbovlje in železnica Ljubljana - Zidani Most.
Litijsko kotlino obkroža Litijsko (Zasavsko) hribovje. Tik nad Litijo je z gozdom porasli Sitarjevec (448 m), na zahodu sta Veliki vrh (622 m) in Širmanski hrib (505 m), na severu pa Graška Dobrava in Svibno s Straškim vrhom kot najvišjo vzpetino (523 m). Na vzhodni strani se razprostira Litijsko polje vse do izliva potoka Reke v Savo, ki od tu naprej vstopa v gorsko sotesko, nekdaj imenovano Med gorami.
Naselitev
Začetki naselitve litijskega prostora segajo v davnino, o čemer priča tudi več prazgodovinskih nahajališč, med katerimi je vsekakor treba omeniti Vače z znamenito vaško situlo. Vse kaže, da je bil kraj naseljen že v prazgodovini.
Po Valvasorju naj bi ime Litija izhajalo iz latinskega litus, kar pomeni obrežje oz. obala.
Prvi prebivalci Litije so postavili svoja bivališča v senco pod Sitarjevec, s čemer so ohranili plodno ravnico za pridelovanje hrane. Na razvoj mesta na stičišču kopnih in vodnih poti je močno vplivalo brodarstvo na Savi, ki je bilo močno razvito že v rimskih časih, ko je bilo v Litiji rečno pristanišče.
To potrjujejo številni votivni kamni, posvečeni bogu Savusu, pa tudi več cerkva ob Savi so posvetili sv. Miklavžu, zavetniku brodarjev, čolnarjev in ribičev.
Mesto samo je začelo rasti na stičišču vodnih in kopenskih poti najprej na desnem bregu Save ob vznožju Sitarjevca, novejši del (Gradec) pa je zrastel na levem bregu reke Save, največ v drugi polovici 19. stoletja.
V virih se kraj prvič omenja leta 1145, ko je oglejski patriarh Peregrin podaril svojo kmetijo v Litiji cistercijanskemu samostanu v Stični. Leta 1256 se Litija omenja kot oznaka za širšo okolico. Leta 1304 se omenjajo Ribče kot kraj ležeč pri Litiji (Lutey). Kot kraj s trškimi pravicami se Litija prvič omenja leta 1386, prvi ohranjeni dokument o teh pravicah pa je šele iz leta 1528.
Kraj je v svoji zgodovini nosil različna imena: Villa Litta, Lutija, Lutey, Littai in sedaj Litija. Mestne pravice je Litija dobila leta 1952.
Litija je bila od rimskih časov do srede 19. stoletja pomembno rečno pristanišče. Promet se je odvijal ob visoki vodi; po reki navzdol so ladje vodili z drogovi, navzgor pa so jih s kopnega vlekli voli, ki so jih prepregali na postajah. Vožnja po reki navzgor od Krškega do Zaloga na robu Ljubljanske kotline je trajala okoli šest dni.
V obrežnih krajih je cvetelo gostilničarstvo, vzreja živine, na višjih terasah pa gojenje lanu za vrvi. V Litiji so brodarji prelagali tovor, počivali in prenočevali, saj se nižje za Litijo kmalu začne soteska z brzicami. Na območju Litije je bilo pet pristanišč: Panoviče, Litija, Št. Jurij, Poganek in Apnenec pri Ribčah.
Razvoj obrti
Že Rimljani so v Litiji zgradili pristanišče, ki je bilo povezano s transportom rude, kajti bili so prvi, ki so pričeli s pridom izkoriščati svinec. Rečni promet je doživel največji razcvet od 17. stoletja dalje, ko so regulirali savsko strugo in so po njej pričele voziti večje ladje, dolge do 50 m.
Na zemljevidu iz leta 1400 je Litija že prikazana kot trg in je imela cestno povezavo z Ljubljano. Zaradi majhne zmogljivosti in velikih stroškov pri transportu je imel vodni promet v srednjem veku izjemen pomen. V Litiji je tako deloval čolnarski urad, mitnica in carinarnica.
Za potrebe brodarstva so zgradili tudi dve ladjedelnici, okoliško prebivalstvo pa se je ukvarjalo pretežno z rejo vlečne živine, gojenjem lanu in konoplje, izdelovanjem vrvi ter gostinsko dejavnostjo. Že v zgodnjem srednjem veku je na mestu današnje cerkve v starem mestnem jedru stala njena predhodnica, posvečena sv. Nikolaju, zavetniku čolnarjev in brodarjev.
Litijo so tekom stoletij prizadele tudi številne nesreče: požari (1526, 1614, 1636), kuga (1576, 1646) pa tudi potresi.
Leta 1849, ko je bila skozi Litijo speljana Južna železnica med Dunajem in Trstom, je brodarstvo zamrlo. Še danes ima železniški promet v Litiji velik pomen, zlasti v smeri proti Ljubljani, kamor se vozi veliko domačinov na delo in v šolo.
Od leta 1954 je Litija razdeljena na ulice z Valvazorjevim trgom v osrčju stare Litije. Tu stoji tudi litijski grad Turn, čigar lastniki so se pogosto menjavali. Od leta 1587 ga je imela rodbina Wagen, zatem gospodje Verneški, sredi 19. stoletja je bil lastnik barvar Jenko in je po njem dobil ime Farbarjev grad, kot mu pravijo še danes. Med zadnjimi lastniki je bila slikarka Mira Pregelj.
